"Protivladnega upora na levici ne bo, nevarnost je minila"

V prvem poglavju Besov nam Dostojevski v ironičnem tonu, ki odstopa od mračnejšega ozračja preostalega dela romana, opiše frivolno življenje Stepana Trofimoviča (njegov lik naj bi poosebljal ruske liberalne intelektualce, ki jih je Dostojevski obtoževal soodgovornosti za destruktivni nihilizem mlajših generacij). Stepanovo življenjsko delo – zapiše Dostojevski s svojo značilno, a pogosto spregledano duhovitostjo – je bila neobjavljena knjiga o "skorajšnjem vzponu trgovske pomembnosti nemškega mesta Hanau med letoma 1413 in 1428 ter specifičnih in nejasnih razlogih, zaradi katerih ta pomembnost nikoli ni prišla do izraza".

Cilja, v katerega je bila usmerjena puščica Dostojevskega, tudi danes ni mogoče spregledati: pisatelj se je norčeval iz banalnosti vprašanj, ki zaposlujejo "liberalne akademike". A v resnici bi delo, ki ga je Dostojevski z vrhunsko ironijo podtaknil svojemu antijunaku, utegnilo biti izjemno zanimivo: zgodovinska pripoved o spodletelih naporih nekega hanzeatskega mesta bi lahko bila fantastična iztočnica za opis ekonomske in geopolitične realnosti poznosrednjeveške Evrope.

Nedogodki včasih razkrivajo še več

Nedogodki so včasih pomembnejši od dogodkov. Vsaj tako se prepričujem, ko se lotevam pisanja o najpomembnejšem nedogodku minulega tedna.

Delavska koalicija je v ponedeljek sporočila, da do izteka roka ne bodo uspela zbrati dovolj podpisov za razpis referenduma o pokojninski reformi. Kljub medijski odmevnosti njihove iniciative in kljub temu, da smo vsaj tisti, ki se gibljemo pretežno v urbanih okoljih, njihove aktiviste videvali vsak dan pred sedeži upravnih enot (kar vendarle priča o razmeroma gosto razvejani in dobro organizirani mreži podpornikov), njihove letake pa na vsakem vogalu naših mest, so ostali zelo daleč od zastavljenega cilja. Po lastnih besedah jim je uspelo zbrati komaj 11.000 podpisov.

Flop je, kljub povsem drugačnim okoliščinam, primerljiv s polomom Mihe Kordiša na predsedniških volitvah. Morda je ta primerjava neumestna in je edini razlog, da jo sploh omenjam, moj lastni predsodek. Tudi takrat sem namreč Kordiševi predsedniški kandidaturi pripisoval večje možnosti za uspeh, kot jih je nato vzvratno dopuščal končni rezultat. Letos sem ob napovedi o zbiranju podpisov proti pokojninskemu referendumu znova zastrigel z ušesi in v prasketanju nezadovoljstva, ki ga je slišati levo od Golobove vlade, diagnosticiral potencial za resen trk znotraj levosredinskega tabora.

Vladin levi bok je varen

Izkazalo se je drugače. In pobudniki referenduma ne bi mogli poslati boljše informacije vladni koaliciji: njen levi bok je varen. Ta informacija je do naslovnika prispela natanko v trenutku, ko je koalicijska mašina po uboju v Novem mestu glede varnostnega vprašanja ostro zavila v desno. V istih dneh, ko je Delavska koalicija javila, da je zbrala vsega četrtino potrebnih podpisov, je bila objavljena anketa Mediane, ki je vladi dala prepotrebnega kisika. Podpora vladi ostaja razmeroma nizka, a povprečna ocena njenega delovanja se je vrnila na raven izpred evropskih volitev.

Podpora največji vladni stranki pa (če jo računamo od opredeljenih volilcev) je zdaj višja od solidnega rezultata, ki ga je Svoboda dosegla na volitvah v Evropski parlament. Vsota glasov, ki bi šli strankam opozicije, pa stagnira, resda na visoki ravni. Toda razlika med SDS, ki že nekaj let vodi v vseh anketah, in drugouvrščeno Svobodo je zdaj precej manjša, kot je bila razlika med SDS in Pozitivno Slovenijo pred volitvami 2011. Robertu Golobu, ki se tiste politične izkušnje gotovo spomni (saj je bil sam visok član Jankovićeve stranke), se lahko spet smeji.

A vztrajam: najpomembnejša novica v tem tednu je dogodek, ki ga ne bo. Nevarnost fronde (kot od časov uporov proti Ludviku XIV. pravimo vstajam znotraj razreda, na katerega se naslanja vladajoča struktura) je minila.

Protivladnega upora na levici ne bo. Ne bo ga v krogih in strukturah, znotraj katerih je Milan Kučan še vedno vplivna osebnost (to je bilo jasno že pred meseci), in ne bo ga znotraj tistih delov civilne družbe, ki usmeritev sedanje vlade ocenjujejo kot premalo socialno in preveč militaristično.

Še pred mesecem dni nihče v vladi nad to drugo možnostjo ni mogel kar zamahniti z roko. Nevarnost se je zdela resna. Delavska koalicija je priprave na referendum vzela kot generalko za ustanovitev novega političnega gibanja. Generalka je dala jasen odgovor: potenciala za gibanje, ki bi vladi oponiralo z leve, trenutno ni. Seveda lahko komu iz krogov pobudnikov referenduma še vedno pade na pamet, da organizira stranko, ki bi stala levo od Levice: a že prvi koraki bi pokazali, da se je momentum, če je kdaj sploh obstajal, sfižil.

Dobro so slišali sporočilo in se z njim niso strinjali

Visokoleteče trditve, da delovno ljudstvo, za razliko od sindikalnih in strankarskih struktur, zavrača kravjo kupčijo pokojninske reforme, so se razbile ob spoštljivi, a politično povsem irelevantni številki enajst tisoč podpisov – in to, naj znova poudarim, ob vsem medijskem pompu okoli pobude za razpis referenduma. Nekdo, ki je vabljen na prime time televizijske oddaje in o čigar pobudi razpravljajo vse mnenjske strani (pa čeprav negativno: vsaka reklama je, kot vemo, dobra reklama), pač ne more resno trditi, da je bil utišan. Ne: njegovi potencialni naslovniki so zelo dobro slišali sporočilo in se z njim niso strinjali.

Dovolj je bilo poslušati nervozo v govoru sindikalnih in vladnih predstavnikov pred enim mesecem in takoj bomo spoznali, da to nikakor ni bilo jasno. Zdaj pa stranke koalicije vedo, da je njihov levi bok zaščiten. Trditev, češ da bo cena za domnevno nepriljubljeno pokojninsko reformo (in, seveda, za vladino obrambno in zunanjo politiko) pasivizacija levosredinskega volilnega telesa, je trčila ob najugodnejše ankete za levo sredino v zadnjih dveh letih.

Konsolidaciji, ki smo jo na desnem taboru videli že ob začetku leta, bo zdaj bržkone sledila podobna konsolidacija levo od sredine: in tudi nove politične ponudbe, ki so še skočile skozi zapirajoča se vrata predvolilne tekme (Prebilič, tebe gledamo), se ji bodo hočeš nočeš morale prilagoditi.

A bolj, ko se bo zdelo, da vstopamo v predvolilno tekmo, lično porazdeljeni v zoperstavljene ideološke tabore, ki ne dopuščajo soliranja in preostrih "notranjih" kritik, bolj se bo krepila želja po "tretji poti". Nekaterim se to že svita, vprašanje je, ali bodo priložnost znali izkoristiti …

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva. 

N1 PODKAST S SUZANO LOVEC: Srčki med Gibanjem Svoboda in SDS